Grossvenediger (3666m)
Takšen pristop nam je zgodovinsko nekam znan in skupaj z občutkom »domačnosti« nam da kar nekaj izhodišč za pogovore med hojo po idilični dolini proti Johanisshutte, kjer se ves čas odpirajo novi pogledi, na uravnavi pred njo seveda tudi na naš cilj, Grossvenediger.
Snega je v tem predelu malo, tako, da smo od koče še kar nekaj časa pešačili proti Defreggerhauss-u, preden smo nadeli smuči.
Koča kljub lepi napovedi ni bila polna (srečali smo še eno slovensko skupino, Štajerce, in smučanje je šlo zaradi nogometa za nekaj časa v drugi plan), zato smo lahko udobno povečerjali in prespali. Udobno pomeni, da smo imeli celo jedilnico zase in spali v sobah namesto na skupnih ležiščih. Nočni hlad in zvoki (pa ne ptic) so pač zgodba zase…
V nedeljo smo v čudovitem sončnem in skoraj brezvetrnem vremenu nadaljevali na vrh, ki pa je bil kar oblegan, veliko obiska je bilo namreč tudi z druge strani gore.
Po skupinskem slikanju smo (nekateri prav z vrha) po sprva posrenjenem, potem pa ravno prav omehčanem snegu odsmučali v dolino, trije po normalki, ostali pa desni strani ledenika. Na območju ledenika smo se zaradi morebitnih razpok strogo držali stene, nižje pa smo levo ob izrazitem razu našli nekaj luštnih grapic/vesin.
Pri Johanovi koči smo se zopet srečali in nazdravili uspešni turi, pod njo pa smo kljub skepsi ob vzponu dan prej našli dovolj trakov napihanega snega ob cesti, da smo prismučali daleč v dolino, najbolj trmast »skoraj« do avtomobilov (na žalost sicer ne naših).
Piknik pri ledeniškem potoku je bil krasen zaključek še bolj krasne ture. Če pa omenim še krasno druščino, se vse skupaj sliši že malo kičasto…
Besedilo: Tomaž PibernikFoto: Bogdan Jamšek, Tomaž Pibernik, Jure Ravnikar
