Iz savne v ledeni objem snežne jame
Zadnja junijska sobota je obetala visoke temperature. Vročinski val je nižine spremenil v savno, napovedani izlet PD Kamnik pa je obetal osvežitev pri samo osmih stopinjah! Tega pa ne kaže zamuditi!
Snežna jama na Mežakli je bila tista, ki je ponujala osvežitev, in tja smo se namenili. 12 planincev v organizaciji PD Kamnik, čeravno ne vsi člani društva, smo se v soboto, 27. junija, udeležili tradicionalnega ogleda Snežne jame. Pohod vsako leto v dneh okrog državnega praznika organizira Jamarsko društvo Simon Zima iz Gorij. Tudi letos so se potrudili in nam ter še nekaj drugim obiskovalcem pripravili zanimivo in poučno doživetje.
Ob 8. uri smo se zbrali na balinišču v R’čici in se po kolovozih ter stezi odpravili najprej na planino Obranca, od tam pa do Snežne jame ni bilo več daleč. Planina Obranca je živa planina s prekrasnimi mogočnimi lipami. Na planini pa smo ugotovili, da živina nima vode. Korito je bilo popolnoma suho, krave in telički pa so od žeje žalostno mukali. K sreči so se takoj našli domačini in poklicali lastnika živine. Ko smo se vračali, je bila stvar že urejena. V rezervoarju se je namreč obrnil plovec in preprečil dotok vode. Živina se je odžejala, mi pa oddahnili.
Od Obrance do Snežne jame je bilo še kakšne četrt ure hoje. Pred vhodom so nas pričakali jamarji in nas v treh skupinah popeljali v jamo. Res je majhna, ampak ima vse, kar imajo veliki. Strm spust je bil lepo zavarovan z vrvjo, jama pa osvetljena. Naš prijazni vodnik Tadej nam je povedal mnogo zanimivega. Snežna jama se imenuje zato, ker je vhod pozimi zasut s snegom, ki lahko obleži še dolgo v pomlad. No, vsaj včasih je bilo tako, ko so zime še bile vredne svojega imena. Žal je jama tudi precej oskrunjena. Videli smo odlomljene kapnike, konec jame pa je ves popackan s podpisi »junaških« obiskovalcev. Vstop vanjo je namreč mogoč vsakomur, saj vhod ni fizično zaprt.
Po ogledu in osvežitvi pri osmih stopinjah je sledilo prijetno druženje ob malici in pijači s prijaznimi jamarji. V senci mogočnih smrek in s hladnim napitkom v roki smo na dolinsko vročino čisto pozabili.
Takole bi se pa dalo živeti!
Toda čakalo nas je še nekaj hoje. Do Obrance smo se vračali skupaj z drugimi udeleženci, tam pa smo jo mahnili v smeri vasi Kočna in se spotoma povzpeli še na zanimiv razglednik, imenovan Poljanska Baba.
Ko smo prispeli v Kočno, je bilo že pošteno vroče. Naši avtomobili pa so bili dobra dva kilometra niže ob cesti. Domačin Roman, ki je bil na izletu, se je že prej ponudil, da pride iskat šoferje in tako celi skupini prihrani mučno hojo po razbeljenem asfaltu. Tako se je tudi zgodilo in zato smo mu iskreno hvaležni. Zahvala gre tudi jamarjem iz Jamarskega društva Simon Zima iz Gorij za ves trud in organizacijo.
En velik hvala pa tudi vodnici Vandi za zamisel in realizacijo ter vsem udeležencem za prijetno družbo. Prav lepo smo se imeli.
P.s.: Analiza seveda ni izostala. Tokrat smo jo opravili v bifeju pri trgovini na Slovenskem Javorniku.
Ocena? Soglasno čista desetka!
Besedilo: Vladka Vremšak
