Monte Šober 11.10.2025

Za tiste, ki radi hodijo po manj obljudenih, a vendarle označenih gorskih poteh, in odkrivajo manj znane kotičke Julijskih Alp, je pravi kraj dolina nenavadnega imena – Remšendol. Sašino povabilo na Šober je zanimivo in mikavno. Vodi v samotno in divje območje tik za mejo in odzove se 25 planincev, od katerih je večina prvič tu. Iz Remšendola se vzpnemo na oba vrhova Šobra in sestopimo preko Vraške škrbine v Rabelj. Tako prečenje pri samostojnem vzponu ne bi bilo mogoče, kar je dodaten plus ture. Prečimo širne bele prode Bele reke, se debelo uro vzpenjamo po izpostavljeni stezici čez steno in nad potokom Šober, po lepi stezi se izvijemo na sončno planino Kolja jama in počijemo pod divjim stolpovjem Rabeljskih špic. Na prečenju pod njimi se razkriva divji in samotni svet ojstric nad Remšendolom – razni Stolpi, Kofli, Kogli, Kopa, Bukovnik, Bucher, Špice, Mala Ruš, v ozadju se boči Mangrt. Med vzponom proti Šobru občudujemo na drugi strani še skupino Viša in Montaža z vsemi nižjimi vrhovi v ospredju, z višino pa pokukajo izza južnega obzorja še Vršič, Grintavec in Skutnik. Dvoglavi Šober je utopljen v rušju. Za našo obilno skupino je dovolj prostoren le severni vrh. Med dolgim postankom se na miru razgledamo in s polnimi srci užijemo lepoto sončnega, toplega, jasnega jesenskega dneva. V globoko zelenilo rušja so umešane rumeno-zelene barve macesnov, divje sivkaste stene kipijo v modro nebo, mi pa kraljujemo na vršiču sredi ničesar. Neprecenljivo! Če je pri vzponu do planine Kolja jama in proti Šobru steza lahka, a spodaj v velikem delu izpostavljena in nevarna, je ponekod podobno tudi na grebenu proti Vraški planini. Od tam navzdol pa gre kot po maslu. Pod navpičnimi stenami se vrstijo smreke in macesni v lepih travah, goste smreke s suhimi vejami so zatrle podrast, pod bukvami šumi listje, pot nas zapelje tudi mimo bele jelke – velikanke. Lep dan dobro razpoloženi zaključimo pri Aljažu

Tekst: Jasna Šeme

Fotografije: Saša Lindič in Dare Malavašič