»…to je dan, ko mi moje srce bije le za ta svet brez meja…«

Tokrat smo na planinski tabor odšli pod Karavanke, kjer na hribu leži čudovito urejena koča na Zelenici. Z Ljubelja smo se malo več kot uro vzpenjali do koče na 1536 metrih, kjer smo razpakirali in se odpravili na kosilo. Takoj smo videli, da bomo cel teden jedli odlično, saj so nas že prvič pričakale palačinke. Res hvala kuharici in oskrbniku!Že prvi dan smo planinci postali pravi planinci s planinskim krstom, kjer je vsak prejel tudi svoje planinsko ime. Postali smo Nasmejana Zlatolaska, Zgovorni modrijan, Prebrisani Mačkon, Zabavna Metuljčica, Zvesti Šerpa, Zvesti sonček,… Cel teden smo se zelo zabavali, ob igrah pridobivali kondicijo, se ob delavnicah veliko naučili, hodili na krajše ture, ob plezanju po naravni skali pridobili moč, izdelovali vozle in bivake, veliko prepevali, bili ustvarjalni, se igrali razne družabne igre, s skupnimi močmi našli skriti zaklad, izdelali »hude čupe« iz naravnih materialov in najpomembneje, zgradili res imeniten skupinski duh. Prav zaradi tega je tabor v nas pustil čudovite spomine.Naš največji podvig je bila celodnevna tura na Stol. Na to smo se že dan prej odlično pripravili in prav zaradi tega je 10-urna tura minila brez poškodb. Na vrhu smo kar osupnili, saj se je raztezal čudovit razgled na Blejsko jezero, veliki Stol, Vrtačo in še mnoge druge vrhove. Najpomembneje na turi pa je bilo to, da smo se vsi planinci celi in zdravi, srečno vrnili nazaj na Zelenico.Tabor smo zaključili s skokom v blejsko jezero in se polni novih izkušenj vrnili nazaj domov. Sklenili smo, da se drugo leto ponovno vrnemo in preživimo še en čudovit teden v prečudovitih gorah skupaj s svojimi prijatelji.Da pa smo planinci sploh imeli možnost preživeti tako nepozaben teden v gorah, je zaslužna njinaša Lučka, naš Francelj in Judita. Najlepša hvala prav vsakemu izmed vas! Dragi mladi planinci, srečno in varno na prav vseh vaših poteh in se vidimo prihodnje leto!

Besedilo: Maruša Hribar, udeleženka taboraFotografije: Lučka Derganc