Tudi krajši plezalni izleti so več kot dobrodošli

Ob prihodu v Črni kal smo se odločili za ogrevanje v starejših sektorjih blizu starega Turškega stolpa. Ti sektorji so že starejšega datuma, saj gre pri Črnem Kalu vendarle za eno najstarejših in obenem največjih slovenskih plezališč. V plezališču najdemo večinoma do okoli dvajset metrov visoke smeri lahkih do srednje težkih težavnostnih stopenj. Plezanje poteka po navpičnih in dobro razčlenjenih ploščah, ki pa so tehnično vseeno kar zahtevne. Nekatere smeri v starem delu plezališča so tako že dodobra zlizane, a kljub temu večinoma zelo plezljive in dobro opremljene. Dobra lastnost plezališča je tudi, da je zaradi lege zaščiteno pred burjo, obenem pa so smeri v tem delu stene večinoma skrite v gozdu, zaradi česar se da plezati tudi ob malce višjih temperaturah. 

Ogrevanje v starem delu plezališča se je malce zavleklo, saj smo si hitro vsi poiskali cilje, ki niso bili samo ogrevalne narave. V skrajno južni del plezališča, imenovan Peskovnik smo se tako odpravili šele pozno popoldne. Ta del plezališča se zaradi nekoliko drugačnega tipa skale nekoliko razlikuje od ostalih. Obenem je sektor tudi bolj izpostavljen soncu, kar nam je zaradi relativno nizkih jesenskih temperatur kar ustrezalo. Tako smo plezanje zaključili šele pozno popoldne, ko je bilo sonce že nizko na obzorju. Odpravili smo se še v Osp, kjer smo pobrali še zadnjo navezo, ki se je tega dne lotila velike osapske stene. V gostišču Vovk v Ospu smo nato analizirali plezalne uspehe in neuspehe tega dne, vsi pa smo se strinjali, da so tudi krajši plezalni izleti več kot dobrodošli.Besedilo in fotografije: Klemen Peterlin