Pravljica v zasneženi dolini
Ostaja upanje in ker je “pogumnim sreča rada naklonjena”, nam je ta pogum “jutrišnji dan” namenil pravljico. Tisto pravo zasneženo pravljico v naročju slovenskih gora. Avtobus nas je po zasneženi Gorenjski poti, mlade planince kamniških osnovnih šol, varno “predal” v zgodovinski hram našega planinstva, Slovenski planinski muzej v Mojstrani.
Zanimiva, za otroške oči in njihovo radovednost, predstavitev zgodovine, dediščine in slovenske duše, ki je prepojena z gorami in hrepenenjem po njih.
“Tri osrednje potisne sile vsakega gorništva so življenjska nuja po svobodi, otroška radovednost in večno neustavljivo hrepenenje po skrivnostih nečesa skritega …”1 Zanimive misli nas vodijo med razstavljenimi predmeti po muzeju, kjer je med mnogoterimi stvarmi tudi prostor za težko železno “mizo”, ki je one čase delala družbo vrhu – Triglavu in Aljaževemu stolpu.
Človeška pleča so ga prinesla na sam vrh, kjer je ostal dolga leta. Človeško telo je zares nepopustljiv stroj, slovenska duša pa klena.
“Osvojitev vrha je le vmesni cilj, končni pa je varna vrnitev v dolino, domov”1. Mi pa dneva še zdaleč nismo končali. Bil je le naš vmesni cilj naravnost proti našemu “vrhu”! Pravijo, da je to najlepša slovenska gora, z ozebnikom, ki se podnjo belo vije … v zatrep doline Tamar, Jalovec in njegov mogočni ozebnik. Zagledamo ju v živo?!
Oh, pobožna želja, ki se je zdela včeraj že kar malce pohujšljiva glede na litre zapadenega dežja in gmotah oblakov nad našo deželo. A se mi/nam je izpolnila in nam za zaključek pohoda v Tamar podarila božanski razgled Nanjo in njeno belo “cesto” …
Ko smo se vračali s sanmi z osvojenega “vrha” nazaj v dolino, so rdeča lica zgovorno orisala veselje na otroških obrazih in iskrice hudomušnosti v očeh. Roke so drhtele od ostrega mraza. Bil je res pravi zimski dan. V zavetju tople pločevinaste gostiteljice smo se vrnili, na pot …, proti domu. Da ni besed o prečudovitem zahodu, ki sta nam ga ob vožnji nazaj v sedanjost ustvarjala sonce in modro nebo, nad katerim pa je že tisto pozno popoldne poveljeval Eol, bog vetra, in nam risal dvojno podobo gora, tako mogočne …, a neustavljivo privlačne. Naš avtobus, poln otroških src, od katerih so nekatera sladko zaspala … pa je neslišno “drsel” proti domu, proti koncu kratkega, nepozabnega zimskega dne.
Prav takih mrzlih in zasneženih dni, ko izdihi toplega zraka v premražene, pordečene prste, ki nam od bolečin zvabijo solze v otroške oči, se spominjam iz svojih otroških dni. Danes pa so le ti še prihranjeni za posebne trenutke, spomine, in eden je bil zagotovo tudi ta, ki ga bomo postavili na še eno zaprašeno polico naše planinske koče, da ne pozabimo – “Gore me kličejo”…, vedno!Besedilo in fotografije: Tinkara Skamen Šerkezi
Izlet je potekal v organizaciji Mladinskega odseka Planinskega društva Kamnik in v sklopu projekta Vesele Gorice. Udeležilo se ga je 48 mladih in nadobudnih planink in planincev Osnovnih šol Stranje, Mekinje, Marije Vere in Frana Albrehta iz Kamnika.Vodniki: Tinkara Skamen Šerkezi, Urška Petek, Vlasta Bizjak, Darja, Marko Petek in Matjaž Šerkezi.
1 Citati iz Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani.
