Poslovil se je Tone Škarja (1937 – 2020)

   TONE ŠKARJA – OB NJEGOVEM ODHODU

(1937-2020)

      Kdor se v Sloveniji, pa ne samo
v Sloveniji, ampak skoraj po celem svetu, zanima za alpinizem, ne more mimo
Toneta Škarja. Njegovo delo na tem področju ga je trajno zapisalo ne samo v
slovensko, ampak tudi v svetovno zgodovino planinstva, alpinizma. Naj bo tole
samo skromna zahvala in prikaz delčka njegovega izjemnega prispevka za
planinstvo predvsem v tistem delu, ki mu pravimo alpinizem.

      Januarja 1937 je v Mengšu, od koder je
eden najlepših pogledov na Kamniške planine, prišel na svet Tone. Resno je
začel hoditi v hribe v srednji šoli in od takrat jih ni nikoli več zapustil za
dalj časa in ko
jih je zaradi drugih reči dal »malo na stran«, sva ga s Koscem spet zvabila
nazaj. Vsaj tako naju je »obtožil« v svoji knjigi Stene mojega življenja.
Vendar je ta obtožba pravzaprav pohvala – ni težko prepričati žabe, da skoči v
vodo..

      Bil je član kamniškega
planinskega društva in častni, skoraj do zadnjih dni aktivni član kamniškega
alpinističnega odseka, nepretrgoma od leta 1956. Kot nedvomno v tistem času
najboljši kamniški alpinist je konec leta 1957 prevzel vodstvo odseka za več
kot 8 let ter nato od leta 1968 še deset let uspešno vodil postajo GRS Kamnik,
ki je med njegovim vodenjem predstavljala idealno povezavo med alpinizmom in
reševanjem. V ta čas spada tudi postavitev prvega bivaka Pavla Kemperla na
Velikih podih (1973). Več kot dvajset let je deloval tudi v upravnem odboru PD
Kamnik.

      V začetku svojega delovanja v alpinizmu se je dokazal z zelo kakovostnimi
kopnimi vzponi predvsem doma, nato pa je premaknil slovenski alpinizem v lednem
plezanju na višjo stopnjo. Preveč prostora bi zahtevalo, če bi hotel samo
navesti vse, kar je kakovostnega preplezal tudi v Franciji in to v času, ko je
bil že obisk Chamonixa prava odprava.

      Vsi ti njegovi vzponi so mu
odprli obisk Kavkaza leta 1964 (preplezal je Križ Užbe) in nato leta 1965
udeležbo v II. JAHO. Tam je pomagal odkriti pot na dotlej še neosvojeni vrh 7902 m visokega Kangbačna, a
vzpona na vrh ni smel poskusiti. Vendar sta ga Nepal in Himalaja tako prevzela,
da se je tja še in še vračal. Nekaj za svojo dušo, predvsem pa kot vodja
odprav, pa tudi takrat, ko je bil »samo« član, je s svojim znanjem in
izkušnjami ogromno prispeval k boljšemu delovanju odprav: Kangbačen 1974 in 2007 (vodja),
Sagarmata (Čomolungma oz. Mount Everest – 8848 m) 1978 in 1979 (vodja), 1996
(član), Jalung Kang (8505 m)
1985 (vodja), Kang Ri (6240 m)
1986 (vodja, opravil prvi pristop), Čo Oju (8153 m) 1988 in 2001 (član), Šiša
Pangma (8016 m)
1989 (vodja), Kangčendzenga (8586
m), 1991 (vodja), Anapurna (8091 m) 1992 in 1995 (vodja),
Daulagiri (8167 m)
1998 (vodja), Sionolču (6887
m) 1994 vodja) in Ama Dablam (6856 m) 2005 (član).

      Kot načelnik komisije za odprave
v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije je več kot trideset let neumorno
skrbel za razvoj predvsem slovenskega odpravarskega alpinizma in po svojih
najboljših močeh pomagal vsem odpravam, ki so se obrnile nanj. Večina
slovenskih najpomembnejših uspehov v Himalaji, deloma pa tudi drugod, je namreč
povezana z njegovim imenom –  idejno,
organizacijsko ali z njegovo pomočjo na kakšen drug način. To se je kazalo tudi
v neumornem zbiranju denarja za odprave, dokler pa je delovalo, pa tudi

za tečaje osnovnih planinskih veščin oz. šolanje vodnikov nepalske
planinske organizacije v Nepalu. Predvsem njemu gre tudi zasluga, da smo
Slovenci zelo dostojno predstavljeni v planinskem muzeju v Pokari.

      Kot eden najbolj pokončnih ljudi
v PZS je bil dolga leta prisoten, in tudi toliko naredil, da se še ne moremo
zavedati vsega obsega njegovega dela. Bil je mislec,
intelektualec in delavec, odločen,
pronicljiv, realen, tudi oster, zato včasih nerazumljen ali narobe razumljen.
Dosledno se je držal vodila: »Ne prosite za naloge, ki bi ustrezale vašim
močem, ampak prosite za moč, da boste lahko opravili svoje naloge.«

      Velikokrat
je videl, česar drugi niso, razumel in dojel, česar drugim ni uspelo ali jim ni
bilo dano ali pa niso hoteli videti. Zato je dobil tudi mnoge nasprotnike. Je bil
eden redkih, če ne celo edini, ki je imel povsem izdelano realno vizijo
slovenskega alpinizma, a tega ni samo povedal, ampak je poskušal
to v največji meri tudi izvesti.

      Toda Himalaja ga ni odvrnila od
vzponov v hribih, v katerih je plezal na začetku svoje alpinistične kariere.
Vedno je bil alpinistično zelo aktiven, še nekaj let pred svojim odhodom je
opravljal po kakšnih deset vzponov letno, ki so bili glede na njegova leta
nadpovprečni. Samo nekaj primerov za ilustracijo: februarja 1989 Desna v
Ojstrici v enem dnevu, 1997 Severna grapa v Skuti, 1999 Brusova v Mali
(Koroški) Babi, maja 2000 Kozmični raz v Aiguille du Midi, SV raz Kalške gore,
v letu 2001 severni greben Kočne, dvakrat na Velikem Kleku, prečenje Mont
Blanca, 2003 zimski solo vzpon čez vzhodno steno Ojstrice in še in še. Leta
2006, ob 100-obletnici prvega vzpona čez severno steno Triglava po Dolgi
nemški, jo je kot 69-letnik ponovil v čistem solo vzponu, kar je še vedno vsekakor
občudovanja vredno dejanje, a je pri tem doživel svoje novo rojstvo, ki pa mu je žal pustilo
tudi določene fizične posledice.  

      Kar je dajal hribom in kar je
prejemal od njih, je dajal tudi drugim. Svoja doživetja je zapisal najprej v
Planinskem vestniku, nato pa še v knjigah kot avtor ali soavtor (učbenik Hoja
in plezanje, Stene mojega življenja, Kangbačen, Mount Everest, Jalung Kang, Na
vrhu sveta, Stoletje v gorah, Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom,
Planinski zbornik ob 110-letnici PZS, Slovenci v Himalaji, Kangčendzenga, gora
usode in druge). V letu 2011 je napisal knjigo Po svoji sledi, ki ni samo
avtobiografska monografija, ampak tudi presek dogajanja v slovenskem alpinizmu
v zadnjih šestdesetih letih. Napisal je tudi veliko spremnih besedil za knjige
drugih avtorjev, člankov v časopisih in še in še ….

      Več kot 40 let je bil tudi gorski vodnik in dolgo vrsto let je kot zaveden
Slovenec in domoljub podpiral planinstvo.

      Še in še bi lahko našteval njegovo bogato in izjemno delovanje v okviru
planinstva in alpinizma, pa tudi nešteta priznanja, ki jih je prejel za svoje
delovanje, a naj zaključim s tem, da je Tone bil in še vedno ostaja mladim, pa
tudi ne samo mladim, vzor. Prav počaščen sem, da sem bil njegov sodobnik in
član istega alpinističnega odseka.

Bojan Pollak