Štiridnevno potepanje -Srednji Velebit
Štiridnevno potepanje po Gorskem kotarju in Srednjem Velebitu je za nami. To je bil v zadnjih letih že šesti obisk Velebita v organizaciji PD Kamnik. Bila so tri prečenja po etapah od Severnega do Južnega Velebita, lani in predlani smo raziskovali Južni Velebit, letos pa Srednjega in en del Gorskega kotarja.
22 se nas je zbralo v petek zjutraj v Beli Vodici, kjer je bil začetek našega pohoda na Risnjak, ki je tudi najvišji vrh Gorskega kotarja. Pot je ves čas potekala po Horvatovi stezi v Narodnem parku Risnjak, kjer so doma tri velike zveri: ris, medved in volk. Hodili smo po gozdu, le zadnji del Risnjaka je skalnat, zato smo morali tudi malo poplezati. Zaradi mrzlega vetra smo se hitro spustili nekoliko nižje, v zatišje, kjer smo imeli kratek počitek, potem pa je sledil povratek po drugi poti. Sledila je še vožnja do Baških Oštarij, kjer smo bili nastanjeni v prijetnem gostišču.
Naslednji dan smo se zapeljali do sedla Dabarska kosa. Tu smo že lahko občudovali čudovite Dabarske kuke, ki privlačijo številne plezalce. Tudi mi smo se ta dan povzpeli na enega izmed njih, na Bačić kuk. Zaradi zahtevnosti so se nanj povzpeli le najbolj vešči, pod budnim očesom vodnikov in najbolj izkušenih. Vračali smo se čez travnata vrhova Prekinuto brdo in Visibaba. Ves čas so nas spremljali čudoviti pogledi na Velebitske vrhove, še posebno pa na morje in bližnje otoke. Po turi je sledila vožnja do Karlobaga, kjer smo si v prijetnem zalivu privoščili kopanje v prijetno hladnem morju.
Tretji dan je bila pred nami kar dolga vožnja do Kugine kuče, kjer je bilo izhodišče za njavišji vrh Srednjega Velebita, Šatorino. Nanjo smo se odpravili po lahki in označeni gozdni in travnati poti. Z vrha je prekrasen razgled na okoliške velebitske vrhove in gozdove, na Liko, Jadransko morje ter otoke. Ker bi bila tura prekratka, če bi se vračali po isti poti, smo jo podaljšali kar za pet ur. Vmes smo prehodili tudi del Premužičeve steze ter se po nekaj vzponih in spustih vrnili do naših jeklenih konjičkov. Žal, bili smo prepozni za kopanje.
Za zadnji dan smo izbrali krajšo turo, saj nas je čakala še dolga vožnja domov. Podali smo se na bližnja Veliki in Mali Sadikovac. Spet so se nam ponujali podobni razgledi. Pot nazaj smo zaokrožili in prišli do gostišča z druge strani. Sledila je vožnja proti Senju, kjer smo našli prijeten kamp, kjer smo se lahko spet okopali v prijetno hladnem morju. V Senju smo si v prijetnem gostišču privoščili okusno kosilo. Šoferji so nas srečno pripeljali v domače kraje. Dodam še to, da je bila skupina številčna, starostno zelo raznolika, a kljub temu zadosti enovita, da to ni bilo moteče.Vem, da je bilo komu hoja prepočasna, drugemu pot predolga, a z malo strpnosti in potrpljenja smo tudi to zmogli. Kljub dolgim in zahtevnim turam, je bilo dolgo v večere slišati smejalni živžav. Hvala vsem udeleženim za dobro voljo in medsebojno pomoč, posebno pa Andrej Slak, ki mi je ob teh večdnevnih turah vedno v veliko pomoč.
Slike pošljem v naslednji pošti.
lp, Saša Lindič
