Vesele gorice Robanov kot 2026

Letošnji mladinski planinski tabor VESELE GORICE je potekal v Robanovem kotu med 6. in 11. junijem 2026. Kljub skromnim prijavam je bil tabor uspešno izveden in je potekal mirno ter v odličnem vzdušju. Odličnemu razpoloženju pa je botrovala idilična lokacija in lepo vreme.

Prvi dan smo že rutinsko postavili našo taborniško infrastrukturo in tako imeli čas že za prvi izlet. Ob reki Savinji, ki reže Zgornjo Savinjsko dolino smo se sprehodili in se spoznali z Kamničanom nekoliko odročno dolino. Prvi vtisi so bili odlični tako kot prva večerja.

Ponedeljek je bil čas za resen izlet. V dolino Robanov kot, kamor se lahko odpraviš le peš, smo se namenili ogledati Robanov slap in nekdanjo vojaško bolnico. Dolina se imenuje po kmetu Robanu, ki ima v lasti 560 hektar. Praktično cel svet vse do najvišjih vrhov.

Zvečer nas je družil ogenj brez katerega ni tabora. Tudi Vasjeva harmonika je zaigrala. Pobarvali smo kamne, ki smo jih pustili na zanimivih točkah na naših poteh. Pravega tabora ni tudi brez dobrega kuharja Anžeta.

Potem pa je bil čas za kolo. Najstarejši so turo začeli že v Robanovem kotu. Ostali so kolesarjenje začeli na mestu table iz stare reklame »Slovenija, moja dežela.«

Skupaj smo kolesarili do konca doline. Se povzpeli do slapa Rinka. Se tam osvežili in odkolesarili nazaj po dolini. Nekaj popoldanskih kapelj nam ni preprečilo večernega ognja in »pečenih penic«.

Sreda je bil čas za pohodništvo. Naša pot nas je vodila na vrh, ki deli Logarsko dolino in Robanov kot. Odšli smo na Strelovec. Enotni smo si bili, da Kamniško-Savinjske Alpe opravičujejo svoj izjemni sloves. Panorama nas je fascinirala čeprav so nam te gore tako domače jih pravzaprav poznamo le iz kamniške strani. Polni vtisov in navdušenja smo raziskali vsako ped na naši poti. Če kdo opazi vsako malenkost so to otroci.

Spet na kolesu. V četrtek smo šli raziskat Solčavsko panoramsko pot. Pod Olševo kjer so bili najdeni ostanki jamskega medveda in prvi pripomočki jamskega človeka smo se levo ozrli v panoramo Kamniško-Savinjskih Alp desno pa nas je navdušila Potočka zijalka. Hitro smo se strinjali, da bo to naš zadnji pohodniški izlet naslednjega dne.

Vzpon do cerkvice svetega Duha je minil kot bi mignil. Na poti proti kmetiji Klemenšek smo si vrnili železno voljo na izviru Kisle vode. Na točki kjer je čudovit razgled nad Logarsko dolino smo se okrepčali in se vsi strinjali, da se popoldne vrnemo v Logarsko dolino. Starejši so odbrzeli s kolesi v dolino in nazaj v Robanov kot. Ostali smo naložili kolesa na našo društveno kolesarsko prikolico in tudi odšli v tabor. Po obilnem kosilu in počitku pa nas je pot vodila nazaj proti Logarski dolini. V prijetnem lokalnem plezališču smo preživeli čudovito plezalno popoldne in prav vsi so se preizkusili v plezanju.

Zadnji dan smo si kot rečeno vzeli za obisk Potočke zijalke. Zgodba o medvedu je postala resnična. Fantje so konstrukcijo savne, ki so jo skupaj z Rokom postavili in preizkusili že prvi dan, spremenili v loke in puščice. Odšli so na lov za medvedom. Vse do zijalke v bojni odpravi. Žal pa sta dva presenečena tujca medveda prestrašila in za kosilo je bila rižota.

Še en tabor je bil tako pri kraju. Vrnili smo se domov polni vtisov in prepričani, da je delo z otroci vredno vsakega atoma. Naj nas ta misel spremlja v prihodnjih letih

Tekst in Fotografije Marko in Urška Petek