Objavil/a: Matjaž Šerkezi, nedelja, 29. oktober 2017

Monte Chiavals - razglednik v Karnijskih Alpah

2098 m visoki Chiavals spada v skupino Zuc dal Bora, ki s svojo nedostopnostjo dominira nad okolico. Že prej se je bilo treba za pristop na njegov vrh pošteno potruditi, po podoru pa je to že kar alpinistično dejanje.

Naš nedeljski cilj Monte Chiavals kaže mnogo prijaznejše lice in na svoj vrh spusti tudi manj izkušene planince, ki so za svoj trud poplačani s čudovitimi razgledi na vse strani.

Če ima človek srečo z vremenom, in mi smo jo imeli, pogled seže vse do Visokih Tur z Velikim Klekom pa do oddaljenih dolomitskih vršacev. Na drugi strani se oko upre v pogorje Kanina, Montaž, Strmo peč, uzremo pa tudi Mangart in Jalovec.

Deset se nas je nabralo v ranem nedeljskem jutru. Megla in hlad, kot se za jesenska jutra spodobi. Megla se je na Gorenjskem hitro razkadila, hlad pa je kar vztrajal. Le kdo bi si mislil, da nas bo čez nekaj ur sonce pražilo kot sredi poletja.

Kolesa so hitro požirala kilometre, ampak vožnja do izhodišča je dolga. Dobrih 150 se jih nabere v eno smer. Mejo smo prečkali pri Ratečah, pot nadaljevali skozi Trbiž vse do Tablje (Pontebbe), tam pa skrenili v dolino Aupa in se po ozki in strmi, vendar asfaltirani cestici pripeljali do izhodišča na približno 1000 m višine.

Kazalci so šli proti deveti uri, ko smo končno le vzeli pot pod noge in zakorakali v prelep bukov gozd, ki se je bohotil v vseh odtenkih jeseni. Nad gozdno mejo se lepa mulatjera vije nad strmimi pobočji in pod navpičnimi stenami, povsod pa so vidni sledovi človeških rok, ki so pot utrjevale s podpornimi zidovi. Danes po teh poteh hodimo planinci za užitek in rekreacijo. Pred sto leti pa so tam ugašala življenja, ne le pod kroglami in granatami, še več jih je umrlo od lakote, bolezni in izčrpanosti. »Kako strašna slepota je človeka!«

Po slabih treh urah smo prispeli do rdeče pobarvanega bivaka Bianchi na nekakšnem travnatem pomolu visoko nad dolino. Malo predaha, odvečna oblačila so romala v nahrbtnik, in že smo se podali dalje. Do vrha nas je ločila še dobra ura. Odločili smo se za krožno pot. Na vrh smo pristopili po zahodnem grebenu, ki se odcepi s poti št. 425. Pot ni ne vem kako zahtevna, je pa strma in poteka po skrotastem terenu, zato pazljivost ni odveč.
Na vrhu smo si privoščili daljši počitek in malico. Potem ko smo se nagledali prelepe panorame, namodrovali, katere vrhove prepoznamo in vse poslikali, smo se prepustili sončnim žarkom in lenarjenju. Pravi poletni dan 15. oktobra!

Z vrha smo se spustili po južnem grebenu, ki je v začetnem delu kar strm in nekoliko izpostavljen. Zdaj smo šele občutili vso moč jesenskega sonca. V rušju je kar zapuhtelo od vročine. Pri bivaku smo si spet privoščili krajši odmor in se nato po poti vzpona spustili v dolino.

Obiskali smo še rifugio Vualt, ker smo se naivno nadejali kakšne kavice, pa se je izkazalo, da gre za neoskrbovano zavetišče, čeprav lepo urejeno in zelo prostorno. Hja, če bi zakurili v štedilniku, bi si kavico lahko sami skuhali...

Turo smo sklenili po sedmih urah in pol. Vožnjo proti domu smo eni predremali, drugi preklepetali, nikakor pa se nismo pozabili ustaviti pri Danici, kjer »bog roko ven moli«, Aljaž pa proti Triglavu kaže.

Pod Sašinim vodstvom in ob pomoči sovodnikov Katje in Marjana smo v Karnijcih uživali: Irena, Slavc, Janez, Silva, Živka, Zvonka in Vladka.

Besedilo: Vladka Vremšak

http://www.pdkamnik.si/novice.php?pid=944 18.11.2017